Avtor: Miha Škof, slackliner in učitelj ravnotežja
S treningom ravnotežja izboljšujemo občutek za telo v prostoru in času oz. propriocepcijo, stabilizacijo telesa, odzivnost mišic in možganov, koncentracijo, fluidnost. Če se malo bolj poglobimo, pa lahko urimo še intuicijo in nekatere druge veščine, ki so res vsestransko uporabne in jim nikoli ne pridemo do konca.
Ravnotežje si lahko predstavljamo kot povsem fizikalno lastnost. Opazovani predmet je v ravnotežju, ko je vsota vseh sil in momentov, ki nanj delujejo, enaka nič. Koncept je relativno razumljiv, a malo težje dosegljiv, ko gre za dinamično ravnotežje. To je značilno za bolj realne, ne statične, probleme. S pomočjo stabilizacije telesa in občutka za težišče, nam hitro uspe vzdrževati takšno ravnotežje.
Če želimo ravnotežje izboljšati, bomo morali hitreje prepoznavati odklone in napake, da jih bomo lahko začeli tudi prej popravljati. Popolno ravnotežje, pa naj bo na traku, žogi ali nasploh v življenju, je nemogoče držati ves čas. Zmeraj obstajajo majhne motnje, ki nas nagibajo v eno ali drugo stran. Zato si moramo ves čas prizadevati za idealno ravnotežno lego. Bliže in dlje kot smo v idealni poziciji, boljše ravnotežje imamo, vsaj za zunanje opazovalce.
Začetnik pri iskanju ravnotežja izrazito premika svoje težišče in gre ponavadi iz ene skrajnosti v drugo (rdeča črta na grafu).
Nekdo, ki je že osvojil potrebno stabilizacijo telesa, in mu je hitro jasno, kdaj se odmika od ravnotežne lege, bo lahko s hitrimi popravki ostal v dobrem dinamičnem ravnotežju (rumena črta). Kljub temu bo še vedno precej zakrčen in racionalen.
Pa vendar samo fizikalni koncept ni edini koncept ravnotežja! Zadnja stopnja ravnotežje se dogaja izključno v glavi vadečega.
Najtežji del poti do boljšega ravnotežja (zelena črta) po mojem mnenju predstavlja sposobnost umirjenega vztrajanja v težkem položaju / situaciji izven ravnotežja oz. cone udobja. To velja povsod, ne samo na traku. Ko razvijemo dovolj dobro osredotočenost in umirjenost, da stalno ne hitimo naravnost proti ravnotežni legi (ali umiku iz stresne situacije), nas v procesu čaka nagrada.
Najprej dobimo izjemno fluidnost gibanja oz. pretočnost, ki nas lahko spravi v stanje flow-a. Pri tem začnemo zares uživati in zaradi tega tudi problem, ki ga rešujemo, postane lažji, kar na enkrat imamo ”popolno ravnotežje”. Možgani takrat najhitreje procesirajo signale iz telesa in ko se po takem podvigu vrnemo v cono udobja, lahko opazimo, da se vse odvija počasneje. Možgani namreč še nekaj časa doživljajo dogajanje z višjo frekvenco.
Dovolj zahteven trening ravnotežja nas zmeraj pripelje do globljih spoznanj kot so poznavanje sil in momentov na telo in odpira pot intuiciji. Zelo zahtevnih problemov namreč ne moremo reševati več po enakem linearnem postopku, ampak potrebujemo posebno mentalno naravnanost. Najtežje probleme lahko rešujemo samo v stanju flow-a in s treningom ravnotežja na relativno preprost način odkrivamo njegovo delovanje.
Mnogokrat si pomagamo ostati na 2,5 cm širokem traku nad prepadom s koriščenjem vizualizacije, drugič bolj pomaga glasba električnih kitar, tretjič osredotočenost na umirjeno, enakomerno dihanje. Kdaj je glava popolnoma prazna, samo hodiš in občuduješ okolico.
Če bi omenjene sposobnosti, ki se jih učiš pri ravnotežnem treningu, lahko izkoristil samo na traku, verjetno tega ne bi več počel. Ker pa ravnotežje v življenju oz. v veliko širšem kontekstu deluje po enakih principih kot tisto na traku, je slackline tudi odlično orodje za trening za življenje.
Z ravnotežnim treningom torej najprej izboljšujemo telesne sposobnosti. Tem pa se hitro pridružijo še mentalne. Zato nam učinki koristijo tako pri padcu na ledu ali v borbi pod košem v ključnih sekundah tekme, kot tudi v debatah, družinskih prepirih in prenašanju stresnih situacij v poslu.