Da dosežemo pravo stanje fokusa, moramo vso težo vode in z njo povezane misli izničiti. Podobno, kot znani paradoks: ”Ne misli na roza slona!”. In ravno to je rešitev problema ”hoje po vodi”.
Poletje je idealen čas, da svoj slackline postavimo tudi nad vodo in se preizkusimo v ”hoji po vodi”. Z le malo previdnosti lahko uživamo brez skrbi za trd pristanek in odkrivamo nove razsežnosti ravnotežja in osredotočenosti. Le ta dobi nad vodo posebno vlogo saj nam premikajoča se gladina odvzame možnost ”sidranja” perifernega vida na mirujoče referenčne točke. S tem nam odvzame dobršen delež uporabnih informacij, ki pridejo v naše možgane prek oči.
Več pozornosti moramo zato, da ohranjamo ravnotežje, posvečati propriocepciji in tistemu delu vidnega signala, ki vidi na kopno.
Ko nad ne popolnoma mirno gladino dojamemo, da nam pri pogledu naprej spodnji del slike ne služi oz. nas pri zelo nemirni vodi celo izjemno ovira, se začne zanimiv proces.
Premikajoča se voda nam povzroča nemirne misli in s tem slabi fokus, mi pa se temu želimo upirati. Odmisliti del realnosti, ki jo gledaš pred seboj ni lahko. Ko nam po mnogih poizkusih uspe, postane waterline enako zahteven kot slackline v parku, četudi se sprva zdi vsaj 3x težji.
Da dosežemo tako stanje fokusa, moramo vso težo vode in z njo povezane misli izničiti. Podobno, kot znani paradoks: ”Ne misli na roza slona!”. In ravno to je rešitev problema ”hoje po vodi”. Tako močno se moramo osredotočiti na stvari, ki nam pomagajo najti ravnotežni položaj (izstopajoče točke na obali, vizualizacija ravnotežnega položaja, mirno dihanje, vzravnana drža, …), da nimamo več prostora za moteče misli.
Tako odmislimo kaotično premikajočo se vodo in prečkamo zahtevni most. Sčasoma se naučimo vodo okoli nas vse bolj opazovati, a vselej brez teže, ki bi nam odvzela ravnotežje. Takrat postane umirjeno stanje nad vodo zares lepo.
Iskanje primernih lokacij in realizacija linij je pri waterliningu svojevrsten proces, ki ga imam rad prav zaradi tega, ker se največkrat ne zgodi takoj. Namreč ni zmeraj enostavno najti pravih dreves ob vodi, dovolj visoke vode ali pa je zaliv preširok. Potem je morda potrebno preplavati mrzlo reko, zapreti dovoz za čolne ali pa narediti sidrišče na ostrih, lomljivih skalah. Proces je lahko precej avanturističen.
Tudi z vidika opazovalcev je waterline zmeraj nekaj posebnega sploh, če tisti, ki hodi stvar prikaže elegantno in s trakom ravno na vodni gladini.
Če po slacklinu že znate hoditi in brez težav prehodite vsaj 10m, potem je pravi čas, da poiščete primerno lokacijo tudi nad vodo. Želim vam zabavno hekanje hoje po vodi, se da, ni tako zelo težko in lepo je 😉