Drill & Chill 2019, 6.-15.9., BiH
Nad kanjonom reke Vrbas, le nekaj kilometrov iz Banja luke, se je septembra zgodil že 5. Drill & Chill, festival highlininga in plezanja, katerega ni za zamuditi.
Kot še vsako leto do sedaj smo vsak po svoje premikali lastne meje dojemanja mogočega. Možnosti raziskovanja novih razsežnosti je v Bosni zmeraj dovolj saj nikoli ne manjka dolgih linij. Še dve leti nazaj smo se vsi v slovenski ekipi samo čudili tistim, ki so se upali povzpeti na 400 metrsko linijo preko celotnega kanjona, tokrat pa je nekaterim že uspelo prehoditi polovico brez padca…
Zanimivo je, da za kaj takega sploh ne potrebuješ veliko treninga, ko imaš enkrat osnovo (1x na teden po 2h je že lahko dovolj). Precej bolj kot fizična pripravljenost je pomembna naravnanost v glavi, dojemanje problema, praznega prostora in lastnih prepričanj!
Tim Trtnik, 23. letnik iz Lesc, se s slacklinom ukvarja šele 5 let, a vendar mu je uspelo povsem mirno hoditi preko kanjona po 450 m dolgem highlinu. Kako to gre nam sam predstavi takole:
Hodt 450 metrski highline čez kanjon reke Vrbas je vroče naporno!
Ko sem se prejšnji dan streznil, da mi bo žal če ne probam to beštijo od linije, nisem vedel kaj pričakovat. Najdaljša visoka linija na kateri sem stal in jo tudi prehodil je bila samo 170m. Počakal sem na ”highliners meeting”, ki je potekal vsak večer in se hitro napisal na jutranji slot ob 10h, z mislimi, da bo bolje če grem zutri da ne bom cel dan živčen.
Zbudil sem se ob vsakodnevnem pritisku v spodnjem delu črevesja, in ga tudi parkrat izpraznil, od vrha pa sem ga napolnil z hranilnimi ovsenimi kosmiči. To je bil edini dan na festivalu, da sem gledal na uro in kmalu je odbila moj čas. Ko ves nervozen pridem do linije vidim, da prejšnji hodec hodi stran od štanta iz katerega bi moral izstopit. Zgovorna Kanadčanka se mu na ves glas zadere, da mu je potekel čas, meni pa pove, da je precej hiter in je šel še enkrat. In res, preden mi je še enkrat uspelo it lulat je bil že nazaj. Js pa prpravlen, pas, rokavičke, hangover, grigri, klobuk, in pa nekj novga, ampak nujnega na taki liniji, voda! Pozdravim predhodnika, on pa valda veselo ”have fun”. Se abzajlam do sidrišča, privežem svojo klasično osmico z yosemite finish in že sedim na liniji.
Fokus točka je bla kar očitna, verjetno 10-metrska stena med nekim šavjem. Nisem se preveč obotavljal in sem iz udobnega sit starta po klancu navzdol vstal kakih 15m od roba. Kar se po nekaj mnogih highlinih naučiš je, da je najbolje, da ko vstaneš, takoj narediš korak. In to na tako dolgi liniji res nimaš časa čakat. Preden sem se zavedal, kje stojim, sem naredil že kar nekaj korakov. Živčnost je izginila, jaz pa sem bil v svoji naravni poziciji, na slacklinu… Par dni nazaj je festival obiskal trenutni imetnik rekorda Lukas Irmler in je imel tudi zelo inspirajočo prezentacijo. Povedal je marsikaj, najbolj pa sem si zapomnil, da mu je to uspelo zato, ker se je naučil hodit hitro in konstantno, ker potem nimaš časa, da bi ti misli zbežale drugam. In to sem imel ves čas v glavi. Poleg ostalih preveč anekdot in mišljenj. Zgleda nisem hodil dovolj hitro. Haha. Gurtne so se mi menjavale pod nogami (linija je bila sestavljena iz različnih slacklinov) in že sem se nekje pred sredino začel boriti z vročino in tenzijo v ramenih. Ja res, sredi velikega kanjona, 250m nad tlemi, ni ob mojem pohodu pihala niti sapica. In ko mi je švic začel zalivati obraz, sem izgubljal koncentracijo in teža rok me je pahnila v leesh fall.
V tistem trenutku sem se počutil utrujenega x 5. Še dobro, da sem imel na pasu pripete 3dcl vode. Spil sem nekaj in počival viseč sredi kanjona z razgledom na vse stene in highline. Iz tega zornega kota je vse skp zgledal res hudo. Probal sem še malo naprej hodit, pa mi je v nekaj vročih poskusih uspel nrdit še kakih 70m. In pol sem se mogu odločit, al se fajtam da pridem čez al pa se obrnem in hodim nazaj. Vedu sm, da je na taki liniji lažje hodit, kot pa se peljat s škripcem. Zato sem se raje obrnu in z nekaj padci prehodu vse do začetka. Medtem so mi ostre gurtne iz dineme dobr ožulile sredinca in ura je bila za dnevno čiščenje sten, tako da sem hodil ob zvoku treskajočega kamenja. Zlezem dol, ubit od izkušnje, pa me čaka cela ekipca, navdušena nad dokaj uspešnim podvigom. No pol sem bil še cel dan dokaj zmatran in bolelo me je marsikaj, je bla pa zvečer žurka, k je masirala v ritmih dub-a in rakije.
Uglavnem, skor pol kilometra linija mi je dala vetra oziroma niti ne, mi je pa dala hypa in bi takoj šel še enkrat na tako dolžino, sej se to čist da prehodit z malo več razmere in treninga(to poletje sem bolj ko ne plezal in nič slekal). Tako da je čas za novo slovensko mega linijo, aleeela hahaha. Pa lep pozdrav.