V zadnjih letih smo priča hitremu napredku članov slovenske slackline skupnosti. Odlično priložnost za napredovanje nudijo festivali. Tam lahko več dni zapored urimo sposobnosti in se preizkusimo na različnih linijah na višini. Festival oz. srečanje na Tonderškoflu, hribu na južnem robu Soriške planine, ki ga je že drugič odlično izvedla ekipa Slackalien z Gorenjske, je trajal od srede do nedelje, zadnji teden v septembru.
Čeprav se s to dejavnostjo ukvarjam že več kot 15 let, sem zmeraj nadvse navdušen, ko pridem na highline srečanje. Po navadi zame to pomeni več dni popolne svobode, v smislu premagovanja strahu, omejitev in zavor ter posledično boljšega funkcioniranja na tleh in sproščenega druženja s kolegi, ki se jim dogaja podobno.
Najprej je potrebno seveda vse varno postavit in to vzame največ časa. 1. dan so postavili 4 linije, dolžin od 30m do 120m, naslednje jutro pa še ta dolgo, 170m. Brez pomoči drona, ki povleče laks preko doline, bi tako linijo postavljali gotovo ves dan. Pri postavljanju so bili poleg izkušenih postavljavcev tudi vajenci, saj se lahko le tako na varen način predaja tehnično znanje.
Četrtek je bil mrzel, malo je tudi deževalo, a smo vseeno morali preizkusit na novo postavljeno 170m linijo. Ko človeka zebe, ima precej zmanjšane sposobnosti zaznavanja težišča, premikov telesa in občutka gurtne na stopalih. Kljub temu je do neke meje bolje biti bos. Sam sem se proti večeru vseeno obul, četudi v superge z veliko profila na podplatih, nadel kapo, rokavice in še enkrat v miru, na toplem, stopil na highline. Super občutek, ko lahko spet uživaš v tako zahtevnih okoliščinah, sredi odprtih pogledov na vse strani, v hladnem vetru in počasni (zaradi superg), relativno kontrolirani hoji.
Lepo je bilo videti, da se nas je že v četrtek zbralo okoli 20 ”vrvohodk” in ”vrvohodcev” iz Slovenije in sosednjih dežel in da so tudi tisti z manj izkušnjami zavzeto poizkušali vstajati, padali in krotili paralizatorski strah, od katerega zvečer (če ne že prej) samo še padeš in zaspiš. Po takem dnevu se zares prileže še dobra domača hrana. Zanjo sta poskrbela Andrej z mojstrsko ročno izdelavo rezancev in Matic z ragujem kar je podkrepilo celotno ekipo.
Petek je bil uživaški. Sonce, razgledi do Snežnika, še več novih obrazov, za piko na i pa še koncert Samuela bluesa. Čez dan sem se bojeval z ohranjanjem dolgotrajne koncentracije na daljših dveh linijah. Ko ti samo lovljenje ravnotežja ne predstavlja več velikega problema, imaš nov izziv, ko želiš prehoditi celo dolžino brez padca. 15 in več minut popolne koncentracije utrudi človeka. Težko je ohraniti mirno glavo in vztrajati kljub utrujenosti telesa, ki se s koraki samo še povečuje. Ves čas je potrebno držati čvrst trup in roke nad rameni. Krajšo linijo mi je uspelo prehoditi v kosu, daljše še ne. Ko prideš po takem sprehodu spet na tla je vse enostavno in se odvija počasi, super občutek.
Zvečer smo zakurili 2 ognjišči, pojedli pasulj in odprli pivo, Samo pa je vzel v roke svojo kitaro in zabluzili smo v noč. Tako dobrega koncerta, kjer sproščena publika in glasbenik skupaj ustvarjajo in izboljšujejo vzdušje v mestu zlepa ne najdeš, ne glede na to koliko plačaš. Mojstrsko ožemanje električne kitare s primesjo udarne vrtalke, ki v ritmu razbija skalo ter bobni iz stare, cenene kamping mize, ki na koncu končata na prafaktorjih… Kaj vse se je še zgodilo v naslednjih dneh ne vem, ko so še vsi spali sem namreč odpeljal v dolino.