balansa slackline slacklife

Slacklife

Članek iz slovenske online plezalne revije – Beta Magazin

O Balansi, razvoju slacklininga v Sloveniji, naši filozofiji, izkušnjah, različnih stilih slacklininga in še čem.

NAPISAL: MIHA ŠKOF 
FOTO: ARHIV MIHE ŠKOFA, TOMAŽ BRADEŠKO

Pred kratkim, natančneje aprila 2014, sem skupaj še z dvema prijateljema ustanovil slackline društvo s polnim imenom športno-kulturno-raziskoval-no društvo Balansa slackline. Verjetno se sprašujete, zakaj toliko različnih po-dročij delovanja društva in ali ni slackline oz hoja po napetem traku le športna dejavnost. Zame vsekakor ne in verjetno bi za podrobnejši opis te dejavnosti po-trebovali še vsaj kako področje, kar pa bi najverjetneje na upravni enoti (kjer se društva registrirajo) predstavljalo večji problem. “Društvo s toliko področji delovanja, kaj pa je to, hudiča?”

Verjamem, da so vse stvari v naših življenjih ter v naravi nasploh med seboj tesno povezane in zato vplivajo druga na drugo. Zato je tudi težko definirati in izolirati posamezne segmente, ki na nekaj vplivajo (npr. na to, da imate rajši eno barvo kot drugo). Slackline lahko postane, ko se s tem ukvarjate toliko časa, da telo in možgani osvojijo fiziko gibanja, zelo mentalna stvar in problem glave (ne telesa), ko se podajamo novim izzivom. To pa je, za razliko od drugih športov, v relativno zelo kratkem času, saj ni veliko tehnike giba-nja telesa. S pomočjo nekoga, ki to že zna, jo osvojimo v ne več kot dveh urah treninga.

Kulturi gibanja telesa se pridruži nova dimenzija, igra z umom in problemi, ki nam jih ta povzroča pri hoji preko napetega traku. Če se bolje posvetimo svojemu umu in začnemo raziskovati njegov vpliv na nas in njegovo delovanje, ga lahko natreniramo, da nam bolje služi pri vsem, kar počnemo. Ker je za mirno hojo po slackline-u potrebna mirnost telesa, še bolj pa umirjen um, lahko zato le-tega treniramo na zelo preprost način. Preprost, kakor je preprost 2,5cm širok napet trak. Manj kot se slackline trese, bolj smo umirjeni in to neposredno tudi vidimo.

Slackline nas vselej spravlja iz območja udobja in tu se pokažejo tudi vse naše šibke točke in slabosti, na katerih moramo delati, če hočemo dlje ostati na gurtni. Preko tega dobimo boljši odnos s samim seboj in posledično vsem drugim. Urjenje takih in podobnih veščin zame ni samo športna dejavnost, saj je povezano še z raziskovanjem na drugih področjih.

 

Moja slackline zgodba se je začela poleti leta 2005, ko nam je prijatelj Gregor Šeliga – Šeli na balvanski tekmi v Velenju predstavil to čudo. Baje so takrat v Ameriki, od koder jeprinesel idejo slacklining-a, to počeli že šte-vilni plezalci, pri nas pa slackline-a, kakršnega poznamo danes, še nismo videli. Sprva je bil slackline domena plezalske subkulture. Ne poznam nikogar, ki bi to počel pred nami in, ki ne bi bil plezalec. Mimoidoči v parkih, kamor smo zahajali hodit po gurtnah, so nas prvih nekaj let samo gledali od daleč in si mislili svoje. Zelo redki so pristopili.Težko je namreč razumeti hojo po gurtni, če samo gledaš in nikoli sam ne poizkusiš. Zadnja leta je situacija povsem drugačna. Kot Ljubljančan lahko rečem, da je park Tivoli v devetih letih, kolikor že hodim tja zaradi slackline-a, končno dosegel neko višjo stopnjo izkoriščenosti, kakršne prej nismo poznali. Ljudje sedaj veliko več posedajo po parku, izvajajo razne dejavnosti, se tako zbirajo v naravi in med seboj delijo ideje ter tisto, kar jih pač veseli. Ne vem, koliko je slackline k temu pripomogel, vem pa, da je bilo prej tega precej manj.

Drugod po svetu je podobno. V kateremkoli večjem mestu sem že bil, povsod se je našel nekdo, ki mi je z veseljem odstopil svoj slackline. Slovenska slackline scena se torej razvija, število novih privržencev pa vselej narašča, podobno kot drugje po svetu. Vsekakor pa pri nas še nismo dosegli takega nivoja, kot ga imajo npr. Nemci ali Čehi. Samo v Pragi je, recimo 10x toliko ljudi, ki prehodi dolžino 100m, kot nas je v celi Sloveniji. To je tudi en od razlogov, zakaj toliko hodim naokoli, čeprav imamo doma prav tako dovolj dreves za postavitev super linij. Očitno pa tudi pri nas in kasneje še na Balkanu ne bo več dolgo tako. Prijatelji, večina še vedno iz plezalskih tokov, hitro napredujejo, veliko hitreje, kot sem jaz, saj je scena sedaj veliko bolje razvita kot recimo pred petimi leti in s tem imamo cel nabor različnih opcij in motivacije.

Zanimivo bo opazovati tudi razvijanje slackline scene pred Plezalnim centrom Ljubljana, v neposredni bližini dveh velikih blokovskih naselij, “Štepanc” in Fužine. Tam smo namreč pred kratkim po-stavili prvi slackline park v Ljubljani, ki je že odprt za vsakogar. Od kratkih gurten, pol metra nad tlemi, do takih, kjer več ne vidiš do konca ali pa tal pod seboj. Proces učenja veščin, potrebnih za napredovanje, se nikoli ne konča in to je tisto, kar te lahko žene, da spoznaš kaj novega.

“FLOW” ali stanje optimalnega doživljanja (kakor ga je definiral madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihalyi) je vselej tisto, k čemur stremiš, ko si na gurtni. Najti tako psihofizično stanje, kjer ti ni potrebno več misliti na to, kako nekaj počneš, ampak to samo počneš in to brez problemov. V flow-u si povsem absorbiran v to, kar delaš in zaradi tega je izkoristek (fizični in čustven), ki ga od dejavnosti imaš, največji možni. Posledično so ljudje, ki preživijo v flow-u več časa, tudi srečnejši. Flow je zame neke vrste smisel življenja, saj je njegov primarni namen ta, da uživamo v tem, kar počnemo, pa naj bo to slackline, služba ali pa obešanje perila.

Otroci preživijo navadno v flow-u več kot odrasli, saj niso toliko obremenjeni s preteklostjo ali prihodnjimi obveznostmi. Zato je zelo pomemb-no, do ko odrastemo, imamo še zmeraj svoje dejavnosti in metode, ki nas spravljajo v flow, kajti brez smo le živi in ne živimo zares. Zame je slacklining seveda ena od teh dejavnosti, je pa tudi taka, kjer se lahko zelo dobro učim delovanja flow-a in kako flow najti in obdržati čim dlje tudi v stvareh, ki mi niso tako blizu.

Csikszentmihalyi je postavil 4 pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko pademo v flow; točno moramo vedeti , kaj je naslednji korak, težavnost tega, kar počnemo, je približno enaka našim sposobnostim, vsak trenutek vemo, kako dobro nam gre in to, da smo 100% osredotočeni na dejavnost. Ker so pri hoji po gurtni prvi 3 pogoji zelo očitni, četrtega pa z nekaj truda tudi dobro natreniramo, je lahko slacklining res idealno orodje za raziskovanje tega stanja (pod pogojem, da nam je sploh všeč).

Da ne pozabim omenit, slacklining sestavljajo različni stili oz. discipline. Trikom na 5cm slackline-u se nikoli nisem povesem posvetil, poznam pa ljudi, ki to obvladajo do te mere, da nastopajo kot performerji na koncertih Madonne ali pa izvajajo točke v Cirque du Soleil. Vsekakor prava umetnost. Če še niste videli, kakšne trike vse premorejo fantje in punce na slacline-u, si poglejte kak video s trickline tekmovanj na Youtube-u. Vsi po navadi začnemo na kratkih linijah pol metra nad tlemi. Z napredovanjem pa logično sledi tudi težavnost slackline-a. Ali gremo v trike ali pa na zmeraj daljše in izpostavljene linije. Longline je po navadi 2,5cm širok trak, napet preko take razdalje, da začne ob naših tresljajih nihati z več valovi. Ti valovi so dodaten faktor težavnosti in potrebna je še boljša sproščenost telesa, da jih premagamo ali umirimo. To se zgodi pri okoli 50m dolžine. Če se prestavimo nad vodo, spoznamo spet novo dimenzijo. Prav tako, ko gremo preko globokega brezna ali kanjona.

Highline ali slackline na višini, kjer je potrebno varovanje, je najzahtevnejša oblika slacklininga. Mentalno je tako zahteven, da mnogi, ki drugače brez težav prehodijo izbrano dolžino, ne morejo narediti niti koraka na višini, in to tudi po več dneh poizkušanja. Njegovo zahtevnost opazimo tudi po koncu dneva highlininga, saj smo po navadi tako utrujeni, da bi najrajši kar zaspali za kako urico. Nagrada za poizkušanje pa je vsekakor višja od vseh naporov. Občutki in spoznanja, ki jih pri tem dobimo, so podobni tistim, kakršne dobimo tudi na longline-u, a s to razliko, da so na višini še potencirani. Tako močna čustva težko spregledamo in zato se jih tudi kasneje, ko niso tako izrazita, bolje zavedamo. Življenje spet postane preprosto in z lahkoto rešujemo izzive, ki nas doletijo. Highline je, ko vse naredimo tako kot je potrebno, povsem varna zadeva. Na žalost pa ljudje delamo napake, in le ena je dovolj, da se pri iskanju globokih doživetij na highlinu stvar konča usodno, kakor se je to zgodilo dobremu prijatelju in tudi dolgoletnemu plezalcu Roku šiserniku. Takrat sem s highline-i za nekaj časa prenehal. Ob vrnitvi pa sem moral predelati veliko blokado, ki je na novo nastala.Ob dogodkih, kot je bil ta, imamo verjetno samo eno dobro možnost; to, da se s tem sprijaznimo in gremo naprej, saj zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa vplivamo na prihodnost in jo naredimo varnejšo.

Balansa je torej ustanovljena in čas bo pokazal, kako dobro res lahko služi širši družbi predstavljena filozofija slacklininga, ki jo prakticiramo tudi na delavnicah, pri prodaji slackline setov in organizaciji dogodkov. Ker sam verjamem, da je v našem zmaterializiranem svetu, kjer vselej zmanjkuje časa in kjer gospodarska rast še vedno predstavlja glavno merilo za napredek, podobnih dejavnosti, kot je slackline, premalo, vidim v njem velik potencial.

— Slacklife! Miha škof

(Članek najdete na 24. strani 6. Bete 2014)

Shopping Cart